Po končani srednji šoli v Ilirski Bistrici sem diplomiral politologijo, trenutno pa izobraževanje tudi nadaljujem.

​

Vemo da na celem podeželju manjka služb, stanovanj in prometnih povezav. V Bistrici jih tudi, ampak ne smemo pustit, da v zameno za idejo razvoja spregledamo in pozabimo na vse kar že imamo. Narava, alternativna kultura, manija na šport vsi delajo Bistrico unikatno.

 

Vsi se strinjamo, da je te težave treba hitro in učinkovito naslavljati. V vse to se investicije tudi odvijajo ampak včasih moramo stopiti korak nazaj in umestiti naš razvoj v kontekst. Turizem domačinom ne sme dvignit cen. Razvoj kulture ne sme povoziti in sterilizirati kulturo, ki jo že imamo. Razvoj infrastrukture ne sme razrit naše, po svetovnih merilih unikatne, narave. Razvoj mora bit tak, da lokalcem ni vsiljen na podlagi ideje razvoja, v resnici pa služi zasebnemu interesu enega ali peščice investitorjev. Zato je prav, da imamo participativni proračun, podjetniški inkubator ali pa stanovanja, ki bodo zgrajena za mlade družine, na teh projektih pa gradimo naprej. Ampak družbeno... Družbeno pa bomo naše kraje lahko razvili samo tako, da se vključimo v javno življenje. Da gremo ven iz hiše, se poznamo, si pomagamo, sodelujemo – to je nekaj zaradi česar se mi zdi vredno ostati doma.

 

Za konec s ponosom povem, da so moj najljubši kraj na svetu Solne, najljubša pijača pa gozdni sok s smetano.